Razne želje osmišljajo našo prihodnost – dočakati otrokovo zaposlitev, gledati Dončića v finalu NBA, pridelati najboljši cviček, na sindikalnem izletu za dobro izhodišče odplesati zadnji ples s sodelavko Marjano, videti otroka pri sv. birmi, dočakati dan, ko bo delnica Krke dvesto evrov, biti na stadionu, kjer navijači Liverpoola prepevajo klubsko himno You'll Never Walk Alone Moja želja je bila, že dlje časa, biti prisoten na košarkarski tekmi Partizana, ko pri njem gostuje večni rival Crvena zvezda. Zaradi vzdušja, ki ga naredijo njihovi navijači, in tudi zato, ker spoštujem trenerja Željka Obradovića. In pa, nenazadnje, Partizan ni klub, ki bi ljubil predsednika Srbije Aleksandra Vučića. Nasprotno. Poleg tega, da Partizanovi navijači smešijo Vučićeve podpornike, je tudi Željko Obradović izrecno podprl proteste študentov. Za razliko od stališč Crvene zvezde. Želje mnogih so žal povsem drugačne – dobiti košček hrane, naučiti se živeti brez nog, morda tudi rok. Morda tudi brez vida ...