"Ko sem nekoč osnovnošolcem skušala razložiti, kaj je pravzaprav igralski poklic, sem jim povedala Prešernovo Vrbo. Najprej sem jo povedala naučeno, šolsko, brez potrebnega razmisleka in občutka. Debelo so gledali, nič niso razumeli, kot da bi jim govorila v tujem jeziku. Potem pa sem jo povedala še enkrat – tako kot jo občutim jaz in kot sem upala, da jo bodo razumeli otroci. Pred sabo v klopi sem zagledala fantiča odprtih oči, iz katerih so tekle solze. Takrat sem bila pretresena nad močjo pesnikove besede in zgrožena nad odgovornostjo svojega poklica."